Otroci so pri nas že od 6. leta starosti vključeni v šolski prostor, ki predstavlja izjemno pomembno izobraževalno okolje, v katerem se otrok razvija tako na čustvenem, mentalnem, gibalnem kot edukacijskem in socialnem področju. Pri tem pa imajo izjemno pomembno vlogo učitelji, ki so na vseh stopnjah izobraževanja soočeni z vedno težjo nalogo doseganja enakih ciljev pri vseh izjemno raznolikih učencih, dijakih in študentih. Pozitivna in vključujoča razredna klima spodbuja uspešno učno okolje, v katerem so učenci motivirani za naloge, delo, sodelovanje in učenje zaradi občutka pripadnosti (Van Petegem idr., 2008). Žal pa so Fisher idr. (2008) ugotovili, da večina učiteljev učencem ne omogoča dovolj priložnosti za komunikacijo, izražanje mnenja in aktivno prevzemanje vloge v lastnem učenju, kar zmanjša motivacijo učencev za vključenost v dejavnosti znotraj razreda in šolskega okolja.
Pa vendar je mogoče, da učitelj s pomočjo poznavanja sebe, svojih vzorcev vedenja, mišljenja in zaznavanja sveta, prilagodi svoje načine poučevanja in komunikacije do učencev ter s svojim sporočilom doseže čisto vse raznolike osebnosti v razredu. Kako? Z uporabo metod znanstveno podprtega in svetovno uporabljenega Process Communication Model-a (PCM), ki ima dokazane pozitivne učinke na zasebnem, poslovnem in tudi šolskem področju.
PCM je široko uporabljen komunikacijsko-vedenjski model, ki s pomočjo vprašalnika identificira profil 6 osebnostnih tipov, ki skupaj po različni izraženosti sestavljajo posameznikovo osebnost. Na podlagi razumevanja, kako oseba zaznava svet, reagira v stresnih situacijah ter kakšne so njene potrebe in viri motivacije, se lahko približamo vsakemu posamezniku in z uporabo prilagojenega načina komunikacije preprečimo konflikte, dosežemo uspešnejše vodenje, v šolskem okolju pa se lahko približamo vsakemu učencu in mu pomagamo, da izkoristi svoje potenciale, ki so lahko zaradi rigidnosti šolskega sistema pogosto spregledani ali zatrti.
Preučevana uporabnost modela v šolskem prostoru je pokazala pozitivne učinke tako preko treninga učiteljev v rabi PCM metod (Gilbert, 2011; Hawkings, 1995; Martin, 2001) kot s poučevanjem učencev o PCM metodah s pomočjo različnih interaktivnih in prilagojenih načinov dela v razredu (Sheehey, 2009). Poznavanje in uporaba PCM metod v šolskem prostoru so v različnih raziskavah pokazali pozitivne učinke na akademski uspeh učencev in zmanjšanje disciplinskih ukrepov pri učencih, ki so bili ocenjeni kot vedenjsko problematični (Gilbert, 2011; Hawkings, 1995; Martin, 2001). PCM model učiteljem namreč pomaga razumeti in se uspešno prilagoditi raznolikosti učencev ter tako poskrbeti za učinkovito doseganje akademskih in vedenjskih ciljev.
Gilbert (2011) je v svojo raziskavo uporabnosti PCM v šolskem prostoru vključil 10 učiteljev, ki so bili deležni 3-dnevnega PCM treninga. Vsak učitelj je rešil vprašalnik, ki izhaja iz modela PCM, ter na podlagi rezultatov dobil personaliziran profil s stopnjo izraženosti 6 osebnostnih tipov. Vsak učitelj je nato po lastni presoji izbral skupino 10 učencev, med katerimi je bila polovica ocenjena kot težavna, druga polovica pa kot sodelujoča in brez učnih ali vedenjskih težav. Vprašalnik, ki so ga rešili tudi vsi učenci, vključeni v raziskavo, je pokazal statistično značilne razlike v osebnostnih tipih med učenci, ki so bili ocenjeni kot problematični in tistimi, ki so bili ocenjeni kot sodelujoči. Osebnostni tipi sodelujočih učencev so se tudi mnogo bolj ujemali z učiteljevimi, kar nam pojasni, zakaj lahko učitelji bolje komunicirajo in sodelujejo s to skupino kot s skupino “problematičnih” učencev. Učitelji se namreč bolj povežejo in lažje sodelujejo z učenci, ki imajo izražene enake ali podobne osebnostne tipe, ki jih identificiramo z vprašalnikom. Ko so se učitelji s treningom po PCM metodah naučili svoje načine poučevanja prilagoditi tudi “problematičnim” učencem, ki jim tipičen sedeči in pasiven način poučevanja ni ustrezal, so s prilagojenim načinom komuniciranja uspeli motivirati in sodelovati tudi z učenci, ki potrebujejo pri pouku bodisi več direktive, navodil in pomoči, bodisi bolj interaktivne, čutne in kinestetične načine poučevanja. Tako starši udeleženih učencev kot učenci sami so pozitivno ocenili učinek rabe PCM metod na učne dosežke učencev in večjo podporo šole, prav tako pa so rabo PCM konceptov kot pozitivno ocenile udeležene učiteljice. Rezultati jasno kažejo pomen rabe PCM metod v šolskem prostoru, saj nam omogoča mnogo boljšo povezanost in učinkovitejše sodelovanje med učitelji in učenci, kar lahko dosežemo s prilagojeno komunikacijo in metodami poučevanja.
Raba PCM metod v šolstvu pa je iz druge perspektive pritegnila tudi J. N. Sheehey (2009), ki je v svoji magistrski nalogi raziskovala učinek poučevanja učencev po PCM metodah na akademski uspeh in vedenje po ocenah učiteljev problematičnih učencev. Po 5-dnevnem skrbno zasnovanem učnem programu 31 vedenjsko in učno manj uspešnih učencev o PCM modelu s pomočjo rabe PCM metod in tehnik, so rezultati raziskave pokazali, da opolnomočenje učencev s PCM tehnikami prav tako prispeva k dvigu povprečne ocene in zmanjšanju števila disciplinskih ukrepov in vedenjskih težav.
Vsi vemo, da smo si ljudje med sabo različni. Čar različnosti pa je naše medsebojne razlike razumeti in jih uporabiti za doseganje sodelovanja in dobrih medosebnih odnosov. Predstavljajte si razred izjemno raznolikih in unikatnih učencev, katere jih poučuje učitelj, ki se zna prilagoditi vsakemu tipu osebnosti in tako vsem učencem pomagati do doseganja njihovega potenciala. Slednje pomeni prilagajanje pridnim in poslušnim učencem, ki jim ustreza linearno poučevanje in pasivno poslušanje, kot tudi kinestetičnim in aktivnim učencem, ki jim ustrezajo bolj interaktivni in vključujoči tipi poučevanja, zaradi česar so v razredu pogosto označeni kot moteči in težavni učenci. PCM je ključ do doseganja optimalnih rezultatov v šolskem prostoru, s katerim se lahko dotaknemo vsakega učenca in mu pomagamo, da izkoristi svoje zmožnosti na način, ki najbolj ustreza njegovemu tipu osebnosti. Učenci bodo namreč za učenje in reševanje nalog motivirani le v primeru, da so njihove učne potrebe zadovoljene. Naloga učitelja je, da svoje načine poučevanja prilagodi tako, da bo ta ustrezal preferencam vseh učencev, ne le njegovim lastnim implicitnim prepričanjem in ustaljenim metodam poučevanja.
VIRI
Martin, S., S. (2001). Behavioral causes of miscommunication in Arkansas elementary public school students[Doctoral Dissertation]. University of Arkansas at Little Rock.
Fisher, R. in Larkin, S. (2008). Pedagogy or ideological struggle? An examination of pupils’ and teachers’ expectations for talk in the classroom. Language and Education, 22(1), 1-16.
Gilbert, M. (2011). Connecting with students for academic success: an examination of the process teching model, v: Education in a Changing Environment (ECE) 6th International Conference : Creativity and Engagement in Higher Education, 6 – 8 Julij 2011, The University of Salford, Greater Manchester, UK.
Hawking, N., G. (1995). A study of the impact of student achievement by teachers trained in process communication [Doctoral Dissertation]. University of Arkansas at Little Rock.
Sheehey, N. J. (2009). Reflecting on Action: A Case Study of Lessons Learned from Teaching Process Communication to Middle School Students in a Traditional Public School Classroom [Master thesis]. California State University San Marcos College of Education.
Van Petegem, K., Aelterman, A., Van Keer, R., in Rossee, Y. (2008). The influence of student characteristics and interpersonal teacher behaviour in the classroom on student’s wellbeing. Social Indicators Research, 85(2), 279-291.
Learn more about
RAI – oddaja o čustveni inteligenci, komunikaciji, odnosih in o PCM metodi
Date: 8 marca, 2024
Nedelo
Date: 7 julija, 2023
NM TV
Date: 7 julija, 2023
Radio oddaja
Date: 7 julija, 2023
Nadlani.si
Date: 7 julija, 2023
Biznis24.si
Date: 7 julija, 2023